Zvonka Simčič (letnik 1963), ki je v preteklosti samostojno ali skupaj z drugimi avtorji nastopala tako s slikarskimi kot medijsko širše zastavljenimi projekti, predvsem na temo ženskega telesa, vpetega v družbene norme in sodobne tehnološke danosti, je v zadnjem letu prestopila v drugačen avtorski nagovor, v katerem svoj umetniški angažma izrazito avtobiografsko prepleta z lastnim življenjem in preizkušanja družbenih norm. Celo norm, ki se nanašajo na nekaj tako univerzalnega in organskega, biološkega, kot je vznik novega človeškega življenja. Zatem ko je lani decembra, tedaj v sodelovanju z Renato Šribar, v galeriji Škuc nastopila s performansom Doulas; ad utero ab ovo in izkušnjo, kako postati samska mati z umetno oploditvijo v mladi Sloveniji, ki to seveda prepoveduje (čeprav je tudi naša mati domovina pravzaprav samska ...), se bo tokrat v Kapelico vrnila z nadaljevanjem, s poporodnimi izkušnjami matere samohranilke in umetnice, postavljene v kontekst pravic ter nepravic in seveda reakcij okolja. Tj. z Novimi alegorijami lastnega življenja umetnice samohranilke, ki jim bo dodelila podobo dvodelnega performansa. Uvodni del napoveduje kot teoretsko-kritično osnovo, pravzaprav kot dialog s posnetimi mislimi Tanje Rener in Tatjane Greif, drugi, zvočno-vizualni del pa bo klasično performativen in bo vanj vpeta širša zasedba sodelavcev: Borut Savski, Mitja Osolnik in Valentina Praprotnik. Današnjemu krstu bo sledila ponovitev v mariborski Kibli 3. 11., dva dni pozneje pa še v Mladinskem kulturnem centru v umetničinih Medvodah. V. U.