Pri iskanju koalicij sem se vselej zavzemal za take, ki bi segle čez delitev slovenskega političnega prostora, razdeljenega na podlagi kulturnega boja. Če bi bilo tokrat možno preseganje teh delitev, bi bilo to za državo zelo koristno. Nekaj popolnoma drugega pa je, če bi pri iskanju koalicij šlo samo za zagotavljanje čim lagodnejšega vladanja brez večjih problemov z opozicijo in civilno družbo. Tak pristop smo že imeli. Imeli smo koalicije, ki so bile programsko tako raznorodne, da se ni vedelo, kateri partnerji so pri glasovanju v parlamentu na strani vladne koalicije in kateri na strani opozicije. Zdi se mi načelnejša in koristnejša čista situacija, ko so v vladi tisti, ki lahko zagotovijo programsko skupnost in so pripravljeni skupaj nositi odgovornost. Hkrati pa pri vprašanjih, ki so tehtna in odločilna za vso državo, čutijo potrebo, iz načelnih razlogov in ne le zaradi nezadostnega števila poslanskih glasov samo iz svojih vrst, iskati s parlamentarnim in predparlamentarnim dialogom podporo in zavezništvo civilne družbe in strank, ki so v opoziciji. Tudi zato je pomembna drža opozicije in razumevanja njene vloge ne samo kot rušilne in izničujoče, ampak predvsem kot nadzorniške in sodelujoče.