Kučan je precej neposredno povedal, da gre Janši izključno za 'čim lagodnejše vladanje' in da ne more presegati delitve, izvirajoče iz kulturnega boja. Svoje teze je nastavil dokaj nesramno in v svojem slogu, ambiciozno. Toda prav v zadnjih mesecih se poraja vprašanje, kdo sploh je Kučan, da lahko tako ambiciozno nastavlja aktualne politične teze. Ni namreč le nekdanji predsednik države, temveč tudi šef zveze komunistov. Poleg tega se iz lastne in partijske doktrine ne izogiba manipulaciji, kajti ljudje ga doslej za to niso kaznovali, prej nagrajevali. Tako je v istem intervjuju dejal: 'Nasploh je zanimivo vprašanje, zakaj dovoljujemo preteklosti, da je tako pogost argument, ko se politika odloča o vprašanjih, pomembnih za sedanjost in prihodnost.' Izjava deluje protislovno zlasti zato, ker se bržkone še ni posušilo črnilo na papirju, na katerem so tiskovne agencije in časopisi zapisali njegovo predvolilno izjavo v Baški grapi, na proslavi preteklosti par excellence, v družbi tovarišev iz druge svetovne vojne, prav v zvezi z odnosom do simbioze partizanstva in komunizma: 'Zato so letošnje volitve pomembne. Ne bodo odločale le o tem, kakšna bo prihodnja podoba Slovenije in kdo jo bo oblikoval. Odločale bodo tudi o resnici in neresnici.' Podoben preobrat si je privoščil v klasifikaciji desnice in sredine. Prejšnji mesec je na nacionalnem radiu poudaril, da Slovenci še nismo enotni glede tega, kaj naj bi dosegli v Evropi in svetu, 'strankam desne politične opcije' pa po njegovem manjka pripravljenosti za sklepanje soglasij, zato se jim politična sredina izmika. Zdaj se je v osrednjem glasilu takole izrazil, potem ko je ponovil staro pričakovanje o Žlahtni konservativni stranki, ki naj bi naposled nastala iz 'desnih strank': 'Kar pa seveda ne bo mogoče, če bodo vse stranke hotele biti na sredini. To je čudna, nenaravna tendenca pri nas, da namreč vse stranke želijo biti prepoznane kot sredinske.' Kučan se torej brez hujših moralnih zadržkov spogleduje z manipulacijo, nemara celo lažjo.