V 70. letih se je v Sloveniji med izobraženci vedelo, kje se je mogoče seznaniti z resnico o novejši slovenski zgodovini, pa tudi o drugačnih pogledih na vprašanja slovenstva in probleme političnega sistema, v katerem smo živeli. Poleg Pahorjeve revije Zaliv so bile to predvsem publikacije Mohorjeve družbe, ki so jih mnogi ljudje iz knjigarn v Celovcu, Trstu in Gorici skupaj s kavbojkami in pralnimi praški tihotapili v Slovenijo. Med izdajami Mohorjeve je bila tudi drobna rdeča knjižica s črnimi črkami v naslovu: V Rogu ležimo pobiti . Resnica, ki jo je prinesla ta knjiga - in da je bila v njej resnica, sem lahko kmalu ugotovil ravno po divjih reakcijah okolja, v katerem sem živel - je bila nenadoma močnejša od mnogih knjig moje dotedanje socialistične vzgoje. Da bi laž z vsemi tisočerimi maskami postala samo to, kar v resnici je, namreč gola laž, je moral nekdo spregovoriti, napisati knjigo pričevanja. In nekdo je moral imeti prepričanje in pogum, da se takšna knjiga natisne in razširi med ljudmi. Mohorjeva družba, ki letos praznuje obletnico, kakršnih je v Evropi malo, je to storila, resda v Avstriji, ampak za visoko ceno. Za dolga leta je bila odrezana od naravnega zaledja, od mnogih bralcev, vse njene knjige, tudi najbolj nedolžno pastoralne, so bile v Sloveniji prepovedane. Založba, ki je bila ves čas obstoja izpostavljena pritisku nemških nacionalistov na Koroškem, knjižna družba, katere knjige so med drugo vojno nacisti v vagonih odvažali in uničevali, se je uprla tudi komunistični represiji, ker je bila za ljudi knjig, za »ljudstvo knjige« resnica pomembnejša od lagodnega preživetja. Mohorjeva družba torej ni samo naučila Slovencev brati, kot je rekel Prežihov Voranc, ampak jim je pomagala tudi do spoznavanje resnice v nesvobodnih in resnici nenaklonjenih časih.