Osebek pa, ki se je absolutni lenobi zapisal enkrat za vselej, v čisto biološkem smislu nima kaj dosti možnosti, da bi mu ugledali in pripisali kak pameten vidik upravičenosti. Šele v socialnem svetu človeka, kjer so minule zasluge in še razni drugi resursi včasih povsem dovolj za absolutno lagodno preživetje do konca dni, lahko govorimo tudi o tej možnosti – in še tu, gledano primerjalno, velja, da ustvarjalni, delovni duh, ki se sesede v naslanjač inertnosti, v nobenem resnem oziru ne more povsem prepričati okolice oziroma tudi neprizadetega, teoretsko zainteresiranega opazovalca, da je takšno stanje v daljnoročnem smislu zares koristnejše za kogarkoli.