IZ HEDLOVE BISAGE Eno nenavadnejših vabil na tiskovno konferenco je prišlo iz telefaksa vodje mariborske založbe Front rock Dušana Hedla. Za prizorišče ponedeljkove predstavitve dveh cedejev drznih zaporednih številk 001- NO BORDER JAM in 002- Pure Laine: Burn, pa tudi kasete Ljudskih godcev iz Svečine in zbirke poezij Centra za dehumanizacijo Veselje in radost se budita (na sliki) si je namreč izbral kar Tromostovje, oziroma »neposredno bližino telefonskih govorilnic«, ker, kot pravi sam, zanjo pri najboljši volji ni mogel najti primernejšega prostora. Novost bo tudi individualen pristop, topel stisk roke in vzpodbudna beseda za vsakega izmed prisotnih novinarjev, ki je mimoidočim moral potrditi vtis, da je ob smetnjaku svoje kufre z izdelki odprl neki novodobni ribniški krošnjar. Lahko se seveda na vse pretege muzamo ob misli, kdaj bo Hedl nadomestil najprej prvo in potlej še drugo ničlo v prefiksu svoje cd zbirke. Vendar pa na primer No Border Jam, kompilacija dvaindvajsetih skupin zvečine zgornjeslovenskega in spodnjeavstrijskega porekla, navzlic temu, da je v prvi vrsti 1.) priložnost, da vsi ti dratarji s pomočjo laserske tehnologije pokažejo, kaj zmorejo ali so zmogli in 2.) promocijski golaž, namenjen organizatorjem koncertov in medijem s te in one strani meje in šele nazadnje 3.) hrušč za kupce malo bolj čudaškega okusa, ni brez vsake soli. Med vsemi najrazličnejšimi anglosaksonskimi dialekti in popačenimi odmevi trendov, ki bolj kot na morebitno voljo do »prodora navzven« kažejo na določeno papagajsko zagato slovensko-avstrijskega undergrounda, je kar olajšanje, ko se s plošče začnejo razlegati redkosti, zdrava domača beseda Razzle-Dazzlovega Fotra, saksofon in hammond orgle Pridigarjev ter ženski glas The Search for What?, povsem v skladu z vodilom »kot kuriozum izza domačega plota v svet« pa je tu še minimalistični biser CZD My Images z meketanjem koza. Front rock namerava že v kratkem s sodelujočimi na plošči obiskati njihova rojstna mesta in vasi in tako prispevati k razcvetu tozadevno nerazvitih okolišev. Šoferjem, posebej onim z zavijajočimi kasetofoni, pa je namenjen cd Avstrijcev Pure Laine Burn, saj jim bo hrapavi pop tremolo teh evropskih melanholikov, ki sega tja nekje do Springsteena, prava stvar za lagodno križarjenje po štajerski magistrali.