Zaradi napačnega presojanja položaja in brezglavega umikanja je branilcem šlo vse narobe. Kazalo je, da so v džungli in močvirjih pozabili na vse kolikor toliko pametne vojaške načrte. Prav tragikomično je bilo, na primer, da je neka japonska prodirajoča enota imela vsega še nekaj sto nabojev, bežeči Angleži pa so bogate zaloge streliva zakopavali. 10. februarja je Wavello še enkrat odletel v Sigapur. Ko je videl, da se Angleži na vseh frontah umikajo, je kar brez Percivala zapovedal protinapad, ki pa je popolnoma spodletel. Kazno je bilo, da je bila ta akcija posledica Churchillovega ukaza, ki je veleval, da se morajo bojevati do konca, pa naj bo ta še tako grenak. Churchill je zapisal takole: »Prav zdaj, ko se Rusi vojskujejo s tako silo in so se Amerikanci zagrizli v obrambo otoka Luzon na Filipinih, gre za ugled naše države in našega naroda.« Kljub temu pa se je Wavell odločil za vsa za boj sposobna letala poslati na Javo in v Singapuru je ostalo le še osem lovcev, ki pa so vendarle sestrelili štiri japonske bombnike in jih nekaj poškodovali. Istega dne so Hammonds in drugi novinarji dobili nasvet, naj zapustijo Singapur. Malaya Tribune je prenehala izhajati in nadomestil ga je nekak uradni listič, poln praznih in visoko donečih fraz o junaškem odporu, ki jim pa kajpak ni nihče več verjel. Mesto je bilo natrpano z begunci z malaškega polotoka, z domačimi trgovci, Kitajci in Indijci; vsi pa so si vroče želeli le eno: čimdalj od prodirajočih Japoncev. Na vseh križiščih so stali tanki, na krajih, ki so še pred tako kratkim časom pomenili simbol ugodja in lagodnega življenja, pa so že bili na nož. Tako je bilo na tratah igrišč za golf in na stezah za konjske dirke.