Zgodbe o korupciji, ko gre za tujca, sem doživela tudi sama ob obisku Črne gore kakšno leto nazaj. Mojega lastnega prepričanja, da nikoli ne bom sodelovala v zgodbah o korupciji, je bilo konec nekega toplega prvomajskega dopusta. Med lagodno vožnjo po jadranski magistrali me za ovinkom ustavita policista, ki imata ob sebi krvavega kolesarja. Eden pristopi in vpraša, ali vem, koliko je tu dovoljena hitrost. Daleč nazaj ni bilo nobene omejitve, a rečem: »50 kilometrov.« »Jok,« reče uniformiranec. »30km/h! Treba bo plačati,« začne svoj nagovor modri mož. Skušam ugovarjati, da ni nobenega znaka in da ga pojdiva kar poiskat. V tem pa drugi mož pomigne kolesarju, naj gre proti našemu avtu… Stoj, stoj, saj ga nisem povozila! »Za prehitro vožnjo boste plačali 50 mark, dogovorjeno?« Naj mine ta nočna mora, preden končam v zaporu zaradi nesreče, ki je ni bilo, si govorim v mislih. Vzame denar in se obrne, ne da bi mi dal kakršnokoli potrdilo. Odpeljemo in sama pri sebi ugibam, da sem budala. Le katera po vrsti? Čez okoli pet kilometrov me ustavita naslednja dva policista. Koliko je tu omejitev? Čez spuščeno okno avtomobila sva z možem planila proti policistoma kot dva pitbula in modra moža brez prejšnjega nagovora nadrla, da sva že plačala za nič. Ta dva nista imela pri sebi psihološkega pritiska v obliki krvavega kolesarja. »Zdaj se bo pa slabo končalo za vajin ugled, ker ste naleteli na dva novinarja,« sva bila jezna in glasna z možem. »Prosim vaju, če bosta karkoli objavljala o policiji, da navedeta, da sva midva iz policijske postaje XY, ona policista od prej pa iz XX, da ne bova imela midva težav. In povejta, koliko sta jima plačala?« »50 mark,« odgovoriva. »Jao, to je preveč, zmenjeni smo za pet mark!« se presenečeno pogledata policista. Naša družina se je odpeljala naprej proti meji s Hrvaško in najmanj eden v avtu se je počutil kot zadnje tele na tem svetu.Od sosed je boljša le Avstrija