Večina Američanov ali njihovih prednikov je v Ameriko prišla skozi New York. V zadnjih letih z letališčem JFK, kamor prihajajo nove generacije emigrantov, tekmujejo letališča na zahodni obali in porozna mehiška meja, vendar vsak dan skozi vrste pred imigracijskimi okenci New Yorka pridejo neskončne možice novih priseljencev. In vsi se naselijo nekje v moji soseščini. Nekoliko sem bil šokiran, ko mi je znanka povedala, da v Združenih državah živi dvesto tisoč Bosancev, ki so se sem preselili v zadnjih petih ali šestih letih. Dvesto tisoč je veliko, vendar se izgubijo že v Queensu, ki je zgolj ena od četrti New Yorka. Naselili so se v predelu, ki je bil včasih židovski, Italijane, ki so prišli za njimi, pa so zamenjali Portoričani. Etnična geografija mesta se spreminja tako hitro kot satelitske meteorološke slike. Kitajska četrt se je razlezla v ulice, ki so bile še pred desetimi leti italijanske, nastala pa je v središču področja, ki je bilo židovsko. Kar nekaj trgovin v ulici Canal je ob sobotah zaprtih, ker nikoli niso zamenjale lastnika, čeprav nad njimi sedaj visijo kitajski napisi. Poljska trdnjava Greenpoint se je začela krhati. Ob reki so jo od Williamsburga, kjer živijo pripadniki ortodoksnih židovskih sekt, ločevale tovarne iz rdeče opeke. Williamsburg je še vedno strogo židovski in na nekaterih koncih spominja na najbolj pravoverne četrti v Jeruzalemu. Vsa hrana, ki jo prodajajo, je glat košer, ob sobotah se promet ustavi tako kot v četrti Mea Šearim v Jeruzalemu, edine ustanove, ki so odprte, pa so sinagoge, prebivalci pa hodijo po ulicah v črnih klobukih in enakih lasuljah, ki jih prodajajo v vsaki boljši trgovini nasproti ameriške kolonije. Ta sanjska pokrajina pa se razvije v halucinacijo, ker se Williamsburg izteče v ulice, kjer se restavracije imenujejo el Uahad, Maroška zvezda, Kavarna Jemen in Tripoli, trgovine el Asmar, pekarna Damask, pek pa Ahmed. V pol ure lagodne hoje je mogoče na aveniji Manhattan poslušati mašo, ki jo v poljščini opravlja poljski duhovnik, iz sinagog v Williamsburgu slišati molitve v hebrejščini in se na koncu zaustaviti pred mošejo Ameriškega islamskega centra, kjer muezin poje, da je Alah velik, Mohamed pa njegov prerok. Z malo dobre volje se je skozi italijanske, karibske, portoriške in albanske ulice mogoče prebiti do Atlantskega oceana, kjer vsi govorijo samo rusko.