Na pljusku zanimanja, ki ga je za italo disco zbudil belgijski ljubitelj in inovator I-F (obvezno preverite njegov Mixed Up In The Hague ter Cocadisco podjetja Parallax Corporation) je posurfal tudi njegov sonarodnjak, didžej Spacid, in na pričujočem miksu priložil dovolj argumentov za rehabilitacijo mezge, ki so jo konec sedemdesetih in začetek osemdesetih kuhali anonimni italijanski elektrotehniki in je ostala zapisana v sluhovodih prejkone zaradi njenega tržno usmerjenega nasledstva, ki je še dolgo potem svinjalo frekvence italijanskih radijskih postaj. Italo untergrunt, bastardni naslednik diska in predhodnik HI-NRG goriva za znojne istospolne čage, je seveda nastal pred množično rabo spodbujevalnih tabletk, zato mu ni zameriti lagodnega tempa ali občasnega pomanjkanja izrazitejše noge na bas bobnu, za razliko od marsikatere »plesne« muzike dandanes pa se lahko z distance izkaže z obilico humorja, ki mu jo zagotavlja naivna fascinacija s primitivnimi elektronskimi ritmi in vesoljsko zvenečimi sintetizatorji, preko katerih se sprehodi marsikateri groteskni Bee Gees falset, Boney M zborček ali J. M. Jarrovsko pocukrana melodija, vključno z butalskima povzetkoma Smoke On The Water in In A Gadda Da Vida. V nemalokrat presenetljivo sodobno zveneči scenosled, kakor ga brez zapletov vmiksava Spacid, so se mimogrede vključile tudi še sveže izdaje Parallax Corp. in Jollymusic, in kolikor je pilot novoustanovljene založbe opomba o virih in inspiracijah tudi: današnjega elektra, po drobcih celo kakega Armanda Van Heldna ali Ural 13 Dictators je obenem krasen uvodnik v vsako malo resnejšo debilano. (jk)