Čeprav stoji njihova nova domačija sredi »turistične vasi« Narin v Košanski dolini, nas je do Andrejevih privedlo šele intenzivno raziskovanje Ilovarjevega referenta za mesoznanstvo, ki je nekaj tednov po službeni dolžnosti bivakiral v bližini Pivke. Vendar pa so Andrejevi že znani v drugih, ekskluzivnejših krogih, saj se njihova klet ponaša z Moviinimi buteljkami in se je v domačiji tisti ponedeljek mudila tudi zanimiva druščina biznismenov. Nič čudnega, saj nas je doživetje pri Andrejevih še najbolj spomnilo na slow food seanso, ki se je pričela s šilcem borovničevca in poznavalskim razgovorom o kravah in teličkih z gospodarjem, ki se trudi svojim živalim karseda olajšati po ubij me nežno! doktrini - tako prve kot zadnje urice v življenju. V na šus prenovljeni, a prostorni, svetli in urejeni obedovalnici z ogromnimi mizami in kvačkanimi podstavki za krožnike pa nas je prevzela bivša učiteljica, gospa Mojca, ki se je sedaj izčrpneje posvetila svoji prvi ljubezni, kuhi. Ker izhaja iz gostilniške družine in iz vrste dobrih kuharic, v njenih receptih odsevajo izkušnje generacij in okoliška tradicija, obenem pa je živa enciklopedija kuharskih postopkov in fint sami smo bili med slowfoodovskimi nagovori denimo deležni tudi orisa rabe avtohtonih sort jabolk. Kadar gospa Mojca ne predstavlja jedi, nad njimi sama ali s pomočjo babice bedi v kuhinji, iz katere se širijo vsakič drugačne omamne dišave, rezultati pa tudi nestrpne prepričajo v smiselnost več kot lagodnega tempa. Medtem ko so nas razvajali in nam do požrešnosti vzbujali sline, smo tako izvedeli, da se na košanskem koncu popečeni mladi pršut zaliva z belim in ne s črnim (primerjava: občeprimorski toč) vinom, da se mili, nebeški telečji ajmoht gosti s kancem moke in veliko pasirane zelenjave in da je okoli Narina vse polno jurčkov, ki so nam z le nadihom kisle smetane obogatili rumene domače rezance. Ker je del odprave kazal odlično formo, smo s sočno svinjsko prato v čebulni omaki dobili zanimivo kislo zelje, v katero tu stavijo koščke paprike, in belo polento, v kateri za razliko od briške ni koruznega zdroba, temveč krompir in so jo včasih jedli ob napornih kmečkih opravilih. Ker je Mojčina babi ljubiteljica pečenih jabolk, so ta, medtem ko so se navzela mesnega soka, prijetno osladila vkup z njimi pečeno svinjsko kračo, peturno užitkarjenje pa nam je kronala rezina biskvita s šodojem iz polovice belega in polovice rdečega vina. Pri Andrejevih tako po kakovosti kot po posebnosti jedi daleč prekašajo marsikatero fino gostilno in so krasen vzor za udejanjanje načel polžjega prehranjevanja. Čeprav smo se Ilovarjevi lepo znašli z odprtimi vini in, ob posladku, s ponujeno buteljko Tomažičevega sauvignona Petrov pil, se jim za natančno ustrezanje merilom ne bi otepalo, ko bi se podrobneje posvetili kleti, sicer pa je domačija, kjer se sproti odločaš, ali boš nehal ali nadaljeval z načtrovano vožnjo in kjer si gospodinja zapiše obed, ki naj se ne bi ponovil ob naslednjem obisku, vredna vsake hvale. Tudi če moramo odvisniki nažigati smotke pred kmetijo in ne glede na včasih predolge premore.