Če se vrnemo v Afriko, ljudstvo Hadza že dolgo živi podobno lagodno, njihove dejavnosti za preživetje – v urah na dan – niso nič napornejše kot pri Bušmanih ali avstralskih domačinih.71 Ker živijo na območju, kjer je »izredno veliko« živali in oskrba z rastlinami redna (bližina jezera Eyasi), se zdi, da tamkajšnje moške dosti bolj zanima sreča pri igri kot sreča pri lovu. Zlasti v dolgem suhem obdobju dan na dan večinoma hazardirajo, tako da včasih zaigrajo svoje puščice s kovinskimi konicami, ki jih sicer rabijo za lov na veliko divjad. Na vsak način mnogi možje »sploh niso pripravljeni ali sposobni za lov na veliko divjad, celo če imajo potrebne puščice«. Le majhna manjšina, piše Woodburn, je aktivnih lovcev na velike živali; ženske so pri nabiranju rastlin sicer nasploh marljivejše, a to še vedno počnejo z lagodnim tempom in brez daljših naporov.72 Kljub tej brezbrižnosti in le omejenemu ekonomskemu sodelovanju pa si Hadzaji »vendarle zagotovijo zadosti hrane brez pretiranega naprezanja«. Woodburn ponuja tole »zelo grobo oceno« dela, potrebnega za preživetje: »V vsem letu verjetno porabijo povprečno manj kot dve uri dnevno za pridobivanje hrane.«73