Tako je belgijska performerka in scenografinja Miet Warlop, ki si za izvedbe svojih projektov sicer rada izbira malce nenavadne kraje, kot so dvigala ali balkoni, s predstavo Proposition 1: Reanimation pokazala, da je mogoče pripraviti simpatično, vendar obenem precej učinkovito uprizoritev zgolj z uporabo (in premikanjem) čisto vsakdanjih predmetov, kot so stoli in kupi starih oblek, ne da bi bilo ob tem treba spregovoriti eno samo besedico ali pa si kaj občutneje pomagati s katerimi drugimi izraznimi sredstvi. Ali povedano bolj naravnost: umetnica skozi predstavo pravzaprav ne počne nič drugega, kot da v popolni tišini počasi in pazljivo oblači stole – prek naslonjala ogrne srajco, čez prednji nogi do sedala navleče hlače, doda še čevlje in kakšno pokrivalo – ter jih tako postopoma spreminja v »osebe«, ki jih vsaj do neke mere opredeljujejo že sama oblačila (denimo spolno ali statusno), nadaljnje pomene in vsebinske črte pa gledalec razbira (ali bolje, konstruira) iz njihove postavitve in vsakokratne interakcije: Miet Warlop namreč oblečene stole po odru tudi premešča ter jih postavlja v različne poze in konstelacije. Konec rokava z enega stola se tako znajde v žepu druge »osebe« ali v mednožju tretje, improvizirane »lutke« se enkrat znajdejo pri kosilu, drugič v objemu; slike in situacije, ki se postopoma vrstijo, ponujajo ravno dovolj asociativne snovi, da si je mogoče iz nje zgraditi ogrodje neke (dokaj odprte) zgodbe, ki pa jo mora gledalec v podrobnostih vseeno dopolniti sam (na primer v dramo o strasti in zločinu). In ravno v tem je del čara te predstave, katere šibkejši del je prav zato tista peščica malo bolj neposredno (in nepotrebno) ilustrativnih trenutkov, ne pa, kot bi se morda zdelo, lagodni tempo ponavljajočih se dejanj »animatorke«.