"Nekaj ga pojemo, nekaj prodamo, večino podarimo. Tod okoli ni nihče lačen." V tistem trenutku me je v želodcu tiščalo kot še nikoli. Lakota je bil pojem, ki ga nisem razumel. Šel sem za njo na vrt, počasi stopal po stezah, medtem ko me je opozarjala na nasade zelišč, melon in vseh drugih slastnih sadežev in vrst zelenjave, ki sta jo z Esauom tako skrbno gojila. O vsaki rastlini je kaj povedala, tu in tam tudi o plevelu, ki ga je izpulila skoraj z jezo in ga zagnala nazaj med plezalke. Ni znala iti po vrtu, ne da bi opazila najmanjšo malenkost. Ozirala se je za žuželkami, ubila grdega zelenega črva na steblu paradižnika, iskala bilke plevela, v mislih načrtovala nova opravila za Esaua. Lagodni sprehod je delal čudeže moji prebavi.