No, tule v mestu, kjer me vsak pozna, si v času ramazana res ne drznem dvigniti čašice na tvoje zdravje, mi je zaupljivo šepnil, medtem ko sva se z ljubeznivo naklonjenostjo smehljala drug drugemu, imam pa doma domači brendi, pa flašo loze, zato te povabim na kosilo. In sva šla. Dolgo in s pozornostjo upokojencev sva se sprehajala po trgu, ocenjevala goveje ocvirke v loju in primerjala cene govejega pršuta (okrog deset mark za kilogram, kar se mi zdi poceni), strokovnjaško presojala rumenost kože na piščancih, se sklanjala nad ribami, krompirjem in cvetačo ter se oddihovala, da zdaj nam pa res, hvala bogu, ničesar več ne manjka, ter med tem dolgim, lagodnim sprehodom do njegovega doma postala prijatelja. Gospa, majhna in kot kruh ljubezniva oseba, naju je, medtem ko je na štedilniku veselo domače brbotala juha, sprejela z odkrito naklonjenostjo in moža že med vrati brez jeze dobrotljivo oštela, da kje me je vlačil toliko časa in zakaj da me tika. On pa je le pobalinsko odvihral do hladilnika po napitke in jo na materinske očitke, naj pred kosilom ne pijeva, nagajivo dražil, da naju niti slučajno ne brigajo njene čobodre, kajti prišla sva zgolj zaradi njegove izvrstne pijače. Potem smo ga lagodno srkali, namreč midva, in kadili. Veš, Blaž, mi je rekel, kaj je bilo v tistih dnevih stalnega obstreljevanja najbolj zajebano. To, da nisva imela cigaret. Pa sem šel že navsezgodaj tja dol do Miljacke, da bi srečal kakšnega znanca in ga nažical za čik, ter pri tem ves čas čutil, da mi v hrbet morda meri snajperist, a mi je bilo prekleto vseeno. Potem sem dobil enega, ga stisnil v žep in hoja po ulicah s tistim zoprnim občutkom zadaj v tilniku se je nadaljevala, dokler nisem izprosil še drugega, da sem lahko zdrknil domov, kjer sva ju s svetim spoštovanjem pokadila. Potem sva bila že malo pijana in meni se je zazdelo malo čudno, da se je vsakič, ko se je dvignil, da bi prinesel nov napitek, z glavo zaletel v luster. Ja, se je pričel opravičevati, ko se je to zgodilo že petič zapored, veš, to stanovanje ni najino, naju so le s polivinilastimi vrečkami nagnali z Ilidže (ali morda z Grbavice, sem že pozabil), stanovanje pa pred kratkim skurili. Tule je prej z vso opremo, ki jo vidiš, živel neki majhen in debel Srb. Zdaj, ko je mir, se bo verjetno vrnil, pa nočem krajšati napeljave in dvigovati lestenca, da ne bi mislil, da sem se kot gost vedel preveč domače. Ha, se je hip nato prefrigano zasmejal, in veš kaj sem odnesel v tistih svojih dveh polivinilastih vrečkah, ko sem odhajal. Samo albume s svojimi poštnimi znamkami. Najprej, potem ko se je začela zima, sem se preklel, ker se nisem založil s kakšnimi toplimi puloverji, ampak kasneje se je izkazalo, da so nama le znamke omogočile teh nekaj let preživetja. Nato ga je spreletelo in v hipu mi je v želji, da me filatelistično spametuje, podaril celotno doslej izdano kolekcijo bosanskih znamk z nekaj priložnostno žigosanimi spominskimi kuvertami. Ja, je še rekel, pokojnine imam le dvajset mark, žena sedemnajst (pivo stane dve marki), delam kot nočni čuvaj na pošti (pri tem mi je s ponosom kazal pištolo, s katero se diči na obhodih, malo bolj kislo pa je priznal, da je ne zna uporabljati in da še nikoli ni streljal), ampak zdaj me mečejo tudi iz te službice, kajti s fronte prihajajo mladi. Znamke, to je vse kar ti preostane, se je zaklinjal. Potem smo se končno le spravili h kosilu. Juha je bila amerikansko-zahodnoevropski instant. Za glavno jed pa smo zagrizli v pito. O, izvrstno, sem jo pohvalil, kajti bila je res slastna, krhka in z vso kuharsko premetenostjo spečena. Joj, Blaž, je zastokal stari gospod, z neznansko nežnostjo objel svojo starko in jo kot najdragocenejši predmet v vesolju, ki se lahko zdaj zdaj razblini, rahlo pobožal po licih, škoda, ker nisi bil kdaj prej pri nas na obisku, bi videl, kako je v tistih časih dobro kuhala.