Včasih, takole popoldne, ko se mi kosilo tam spodaj v trebuhu že poleže in se mi ne spahuje več po tistih z moknatim prežganjem obilno zalitih vampih ali joti, krenem na lagoden sprehod v mestni park. Le droben grušč mi škrta pod podplati in včasih nežen piš vetra pomirjujoče zaguga veje v starih drevesnih krošnjah tam naokrog, ko z na zadnjici pomenljivo sklenjenimi rokami počasi in, kolikor je to pač sploh mogoče, gosposko stopam po peščenih stezicah. V takih trenutkih se zazdim sam sebi nadvse moder in globok, misli pa mi kar same od sebe zdrknejo v tuhtanje o tistih poslednjih temnih stvareh, kot so Heglov Absolut ali pa Heideggerjeva Bit. Vendar mi ni nikdar moč domisliti teh modrosti do konca, kajti vedno se mi, le sam bog ve od kod, pod noge zapodi kakšen histeričen pes, ki ga je gospodarica pripeljala scat v zavetje grmičja v parku, mi poskakuje med nogami in me terorizira z vreščečim laježem. Bolj kultivirana ščeneta me ponavadi le ovohavajo, vendar se tudi v teh primerih počutim tako butast kot kakšen poslednji kandelaber. Popolnoma razumljivo je, da se mi v takih trenutkih vse globokoumne misli razpršijo kot jutranja megla pod prvimi sončnimi žarki, saj si le malokdo lahko predstavlja kakšno obcestno svetilko ali konfin, ki premišlja o Heglu. Kot v porog vsemu pa svojo kapljico olja prilijejo v mojo razburkano dušo še gospodarice te zalege, ki se skozi porcelanaste nasmehe zobnih protez kar topijo v ljubezni do svojega stvora in v ponosu nad njim, češ moj kužek je pa tako prijazen, da prav vsakega sprehajalca takole veselo pozdravi. Če je tisto dretje in norenje pozdrav, potem psi pač pripadajo drugemu kulturnemu krogu. Ampak takrat je čar razmišljanja na gozdnih poteh že uničen, pogled se lovi le še na suhe krednato bele pasje dreke in lužice jedke, včasih že kar zelene scavnice, tako da občutljivemu mislecu ne preostane drugega kot kakšen pir v bližnji restavraciji.