Le kaj je popadlo na pričujočem ploščku zbrane elektrotehnike, da so šli znova premešat in obdelat trakove otoške dive iz šestdesetih, srnjeokega grla, katerega dramatično vekanje se je zlilo s podobo mr. Jamesa Bonda v njegovih najbolj macho, legendotvornih časih? Mar so se, impregnirani s televizijskim sporedom prav v najbolj občutljivih letih, končno poklonili glasbenim preferencam in vrednotam svojih staršev (najraje mater), češ, Shirley Bassey premore večno lepo štimo in izraznost, je za vedno sijoči diamant? Ali pa so odraščali kasneje in jim Shirley, nekritično jo sprejemajoč za enega prodornejših britanskih produktov in hlepeč, da bi se navzeli vsaj dela aure, ki jo oddaja, enostavno ni zarezala do kosti? Vsekakor bo držalo, da se s Shirley, pojmom, kaj campa, evergreena skupaj s temo iz Love Story in priskutno verzijo Light My Fire, zaradi katere zlahka dokončno zasovražiš Doorse počne marsikaj, se jo podlaga s temi ali onimi, tule resda dokaj lagodnimi ritmi, celo maliči, a bo vedno ohranila prepoznaven slog “interpretacije” in vzbudila podobne občutke v prebavilih. Morda bi veljalo poizkusiti tudi z visokimi vrtljaji in žilico za parodijo hardcore tehna? Vsekakor plošček, ki bo dobro del proračunu EMI, in ki več, kakor o strujah v elektronski muziki, pove o trenutnem delovanju (in statusu) na njem sodelujočih artistov, denimo Kennyja “Dope” Gonzalesa, Propellerheads, Mantronixa, Nightmares on Wax, Groove Armade, Moloko… Kot da še nismo vedeli. (jk)