Kot režiser si Canet vzame veliko časa za razvoj zgodbe, ki se razen v deliričnem finalu zadnjih dvajsetih minut odvija v dokaj lagodnem ritmu. Glede na to, da gre za prvenec, preseneča z bogastvom mizanscenskih rešitev, skladnostjo podrobnosti in zadržano uporabo vizualnih izraznih sredstev. (Ampak prvenci so razen pri največjih »pikzigmarjih« skoraj praviloma dobri). Film vklepata animirana uvod in zaključek, in čeprav bi lahko zaradi tega sklepali, da tudi sicer liki ne bodo več kot dvodimenzionalni, ne nazadnje bi tudi to lahko bil koncept obravnavanja televizijskih likov, nas nenehno presenečajo. Režiser spretno preigrava vse registre humorja, od situacijsko burlesknega prek temačno absurdnega do čisto črnega. Moj idol je predvsem delikatesna družbena satira, sodoben film, ki hoče nekaj povedati, vendar ne vsiljivo, kot pogosto hočejo socialno angažirani filmi mladih francoskih avtorjev. Pri teh ustvarjalcih gre bolj za čisto uživanje v samem filmu in zato tudi gledalskega užitka ne primanjkuje. Vse skupaj je namreč, v skladu z vsebino, posneto s tako voajersko slastjo, da bi še Hitchcock v grobu veselo zarožljal s kostmi. Če smo že pri referencah, velja omeniti, da je za cinefile natresenih kar nekaj duhovitih citatov, od prej omenjenega mojstra do Lyncha. Dokaj očitno se pokloni tudi Chabrolu in njegovemu ciklu »ruralnih« psiholoških trilerjev, v katerih je prefinjeno študiral igro moči in moč obsedenosti, kar navsezadnje obravnava tudi Moj idol. Človek pa, ki si za svojega vzornika vzame televizijsko osebnost, ali še huje, televizijskega producenta, si tako zasluži učno uro v Ionescovem duhu. Film meseca, najverjetneje.