Ko Pha Ngan ter bližnji, bolj znani in veliko bolj turistični Ko Samui, otoka v Tajskem zalivu, tako živita tudi v znamenju »dvoklopnikov« (song-thaew pomeni dve klopi), ki prevažajo turiste gor in dol, sem in tja po otoku. Manevrskega prostora ni veliko, saj Ko Pha Ngan od severa do juga meri le deset kilometrov, ampak še to je veliko, kajti ko se enkrat dobro vkoplješ na obali pod kokosovimi palmami, res ni bistvenih razlogov za premikanje. Šele ko se sonce, morje, sproščenost in lagoden ritem življenja začnejo prevešati dolgočasju naproti, se lahko usedeš na motor in raziščeš otok, greš v pristanišče po to ali ono reč ali na tržnico. Ampak Ko Pha Ngan, ki je vedno slovel kot bolj »pravi« popotniški cilj kot sosednji skomercializirani Samui, je dobil svojo zaščitno znamko: žurerski otok. Ob vsaki polni luni se na plaži Had Rin zbere večtisočglava množica mladih zahodnjakov, sicer vajenih bolj urbanega življenja, in odpleše noč v ravovski hipnozi. Najprej so bile le žurke ob polni luni, potem so na drugi plaži uvedli »žur ob prazni luni« in zdaj sploh ni več potreben poseben izgovor za ta ali oni party, oster rave ali pa žurko kar tako. Tudi prav, ampak priznati moram, da se mi zdi v takih krajih največja zabava, če ujamem njihov naravni ritem, in kar se noči tiče, grem spat s kurami in vstajam z njimi. Tako še vedno živijo v ribiških vaseh na otoku. Zadnjič smo se z družino vselili v hišo sredi take vasi in, po merilih sveta, iz katerega smo prišli, se v nekaj tednih ni veliko premaknilo. Največje spremembe je prinašalo vreme. Visoka plima ob polni luni, močan veter in valovi malodane do hiš (nato je marsikatera kokosova palma lopnila naravnost na beli pesek), nato drugačno morje, več sonca in obala kot z razglednic. Prvi mirnejši dan so se od nekod prikazale ribiške ladje ter ob pomolu razložile lignje, polno zabojev lignjev, majhnih in velikih. Ni minilo dolgo, in del teh se je že sušil na stojalih na pomolu, drugi so v zabojih z ledom šli na pot proti celini. Tudi rib ni manjkalo in vsako jutro so z ladij kar nosili zabojčke z vsemi mogočimi oblikami in velikostmi rib. Pa rakovice, rakce in večje rake ... Zdi se, kot da je to morje neizčrpno bogat vir hrane (in potem kakšen domačin reče, »O, kako je bilo nekdaj, kako veliko rib in vsega!«), drugi pa je tik ob njem. Kokosove palme kar rodijo in rodijo, na bananovcih in papajah vse leto zorijo sadeži in tako je tudi, kar se hrane tiče, tu precej rajsko. Sama od sebe sicer ravno ne skoči na krožnik, ampak po drugi strani za to ni treba storiti veliko. In sončno obilje vseh vrst se je ljudem vraslo pod kožo do te mere, da so si svoj svet prikrojili na lagoden, sproščen način. Sploh ne lenarijo, ampak tu ni opaziti skoraj nobene ločenosti med delom in oddihom; vse je eno. Nikamor se jim ne mudi, velikokrat pridejo na obalo kar tako, pogledat, kaj ima povedati morje, in nato spet počnejo kaj svojega. Pa ne prehitro.