Seveda pa je realnost drugačna. Če ne bi bila, ne bi molili k Vsemogočnemu, pridi k nam tvoje kraljestvo … Ob vodilnih posameznikih, ki bi imeli res take lastnosti, kot nam jih na vsake kvatre prodajajo pretendenti in pretendentke za krmarje naše prihodnosti, bi bilo Njegovo kraljestvo že zdavnaj tukaj, vsakdanji kruh na mizi, dolgovi odpuščeni, skušnjava pa pozabljen pojem. Ker pa žal ni tako, je vse, kar nam ob vsej absurdnosti septembrske situacije preostane, le gola vera in upanje. Upamo lahko, da nekega septembra prostovoljci, policisti in drugi varuhi v šolo hodeče mladeži ne bodo že po enem tednu sprhneli s prehodov za pešce in našo bodočnost z rumeno rutico prepustili kretenski mentaliteti v prihodnost drvečega slovenstva. Le bolj ali manj slepo lahko verujemo, da bodo tisti, ki v teh dneh po Slovenskem strašijo z volilnimi avtobusi in postavljajo na ogled svojo moralno popolnost, obdržali vsaj del te tudi potem, ko sedejo v udoben fotelj in primaknejo svoj lačni rilec bliže h koritu.