A še preden smo začeli dokazovati, da v demokratični državi, ki priznava versko svobodo in človekove pravice, popis prebivalstva ne more biti sredstvo za urejanje verskih vprašanj, smo ugotovili, da občutek, da smo dohiteli svojo preteklost, tokrat ni varal: pred nami se je namreč znašel novi popis prebivalstva, Centralna Aktivna Evidenca vseh ljudi, s katerimi je imela v prejšnji državi opravka ljudska milica in državna varnost. V trenutku, ko smo dobili vpogled v osebne podatke preko milijona ljudi, se najbrž več nima smisla sklicevati na zakone te države: če bi bila tisto, kar sama trdi, da je, pravna in demokratična, se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Če bi bila to, kar bi morala biti, torej ustanova za sprejemanje zakonov in oznanjanje politik, ne pa plen političnih elit, ki na vsake kvatre artikulirajo potrebo po zamenjavi ljudstva, se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Če bi bila kaj drugega kot bleda naslednica diktature, se ne bi takoj, ko kdo na svetovnem spletu razobesi njeno umazano perilo, zatekla k logiki diktature: k cenzuri torej. Uničujoče resnice, nas v Mitu o Sizifu uči Albert Camus, ki bi zaradi svojega veselja do uporništva na slovenski maturi zagotovo pogrnil, propadejo takoj, ko jih spoznamo. Je torej na orjaškem popisu, ki nepoučenim veliko več prikriva kot razkriva, kaj takega, kar mora država obvarovati pred propadom? Vprašanje bi bilo relevantno, če bi seveda bilo tisto, kar domorodcem ponuja novozelandski konzul, predmet spoznavanja in ne sramotenja.