Kajti Srčev fant ni maral otrok in jim tudi nikoli ni namenil besede. Kvečjemu morda kdaj kako zazobo kletev. Pa še to le tedaj, če so res predrzno jezikali za njim. A takrat me tako in tako ni bilo med njimi. Brzdal me je namreč neki čuden strah in, moram reči, tudi spoštovanje. Pa čeprav možicelj nikoli ni niti zamahnil. Še manj je njegova mahedrava drža terjala poklone. A bilo je nekaj - to sem čutil že od rana - kar ga je veličalo v mojih očeh. Seveda šele zdaj vem: bila je to vsa tista njegova drugačnost. Prepoznati jo je bilo mogoče, tudi če si ga videl prvič. Nihče drug namreč ni nosil kape tako prešerno postrani. Nihče ni pogledoval tako zvedavo in naravnost. Tudi ni nihče nikoli sedel, kjer mu je bila pač volja. Kar sredi ceste, recimo, da so se mu morali ogibati celo avtomobili. Pa kdaj v nedeljo na cerkvenem pragu, da ga je še župnik raje prestopil, kot da bi se prerekal z njim in zamudil mašo. Kajti, ko se je Srčevemu fantu vsake kvatre razvezal jezik, potem so res bolela ušesa ...