Ja, z laserjem naj bi se vrtalo le po ploščkih, ki so narejeni posebej za to, ki "imajo zgodbo" in niso le zbirka zgodovinskih posnetkov, kot tale kriptična, le z malokomu povednimi M-ji označena zbirka Mauriziovih singlov, ki so za povrh še prirezani na laičnemu ušesu sprejemljivejšo (?) dolžino. Vendar pa ni slajšega od tokratnega kršenja dobrih manir. V pločevinasti škatli namreč biva kaj čuden tič, katerega petje, pardon, brundanje, je težko slišati na domačih, s house žolico ali minimalističnim razčefukom naseljenih pašnikih, kakor mu je tudi težko najti več od pesti podobnikov v svetu. Mauriziov dinozavrski prebavni trakt le vsake kvatre izvali kako, z le parimi zvočnimi encimi oblikovano, pa zato nič manj dišečo klobaso, ki jo potem morda najdeš tako na tehno kot na širše zastavljenih dubovskih kompilacijah. Saj se je, kot da bi na svoji koži preizkusil najlepše, česar se je moč nadejati od psihotropnih substanc, podal v samo srž hipnotične, enakomerno utripajoče magme, ki tvori jedro tistega, čemur se nasploh reče muzika. To prvotno pulzijo je berlinski godec po vzoru prekajenih rastafarijancev obdal le z minimumom v vzorce povezanih, drobcenih odstopanj in odmevov, ki bodo priostrenemu ušesu ravno dovolj, da pustijo vtis razgibanega toka. Mauriziove, z malone istim instrumentarijem ušpičene, diskretne šale v studiu, so vsekakor znak obsesije, ki se ji ne vidi konca, nezdrave obsesije s popolnostjo, ki žene kolesa edinega zveličavnega napredka. Monolitno.