Pištol, pušk, topov, celo policajev, ki bi hodili naokoli, ne vidiš. Spokojni kraji. Samo v mestih, na začetku, nekje na sredi, pa potem spet na koncu lahko ugledaš miličnike, ki merijo na tvoj avto. Ne, to ni bazuka, to je brzinomer. Na slovenskih cestah je bil pompozno sprejet rigorozni, modernoevropski prometni zakon, pa si na vsake kvatre komajda opazil policijsko patruljo. Tu so uradni merilci krajevna posebnost. V državi, ki jo mediji opisujejo kot ves čas na robu izbruhov, detajlno nadzorujejo zgolj hitrost avtomobilov. Skozi naselje, pred katerim stoji omejitev 40, voziva 50. Prideva policaju na nišanj, a nič se ne zgodi. Poskusiva naslednjič, spet nič. "Kaj za Boga pa potem sploh merijo hitrost?" Jasno! Saj ni štos zgolj prekoračitev hitrosti. Kaj pa je bolj nedolžna oblika kontrole kot tehnični aparat, ki ga zanima samo nepolitična zadeva, kot je fizikalna hitrost? Če bi možje postave na slepo ustavljali in preverjali potnike, jim kukali v prtljažnike, če ne nosijo kakšnega orožja, bi bilo videti kot narodnostno motivirano šikaniranje in teror policijske države. Tako pa to opravijo v dostojnih rokavicah skrbi za varnost v prometu.