Kapitani so si oddahnili: »Sedaj lahko končno gremo.« Kapitan Wilhelma Gustloffa Friedrich Petersen se je na to novico odzval z mešanimi občutki. Bil je vesel, da bo ušel iz pekla, a zavedal se je tudi velike odgovornosti, če bo sprejel na krov begunce, prav tako dvojnega poveljevanja, ki si ga bo moral deliti s kapitanom korvete Wilhelmom Zahnom, katerega podmorničarji se bodo vkrcali na ladjo. Dogovorjeno je bilo, da morajo začeti vkrcavati begunce najkasneje v oseminštiridesetih urah. Na ladjo naj bi sprejeli le 4000 beguncev ter podmorničarje, težke ranjence in bolniško osebje – torej vsega skupaj od 5500 do 6000 ljudi. Vkrcavanje naj bi trajalo tri dni, vožnja dva dni, prav tako izkrcavanje. To je tudi pomenilo, da je treba nabaviti veliko več hrane in najeti dodatno kuhinjsko osebje, saj večina beguncev že več dni ni jedla. Rečeno je bilo, da bo vsak izmed beguncev dobil nakaznico za hrano, matere z otroki pa še nakaznice za mleko. Tudi na ladji je bilo treba marsikaj postoriti, saj že štiri leta ni plula. Pomembno je bilo, da nobeden