Vojvoda Filip Dobri je bil čudak in v njegovi zapleteni osebi so se zrcalila vsa protislovja tistega časa: bil je obenem zaletav in premeten, hkrati poln literarnih predstav o viteštvu in neznanske arogance svojega stanu. Znal je pretrgati delikatna državniška pogajanja in v besu oditi, na primer, da bi posvetil nekemu pivarskemu trgovcu iz Lillesa, čigar hčer je želel poročiti z enim svojih lokostrelcev. Ko se je dauphin (franc. prestolonaslednik), pozneje Ludovik XI., odpravil v Brabant, je vojvoda nehal oblegati Deventer samo zato, da je še pred princem prispel v Bruselj in mu tam izrekel dobrodošlico. Olika je bila vprašanje časti. Njegov dvor je bil prizorišče banketov, turnirjev, slovesnosti, ljubezenskega koprnenja in nenehnih literarnih mistifikacij. Na primer, red Zlatega runa so ustanovili v čast vojvodove tretje poroke (leta 1430 z Izabelo Portugalsko), 'iz ljubezni do viteštva in zato, da se bo širila krščanska vera'. Vitezi so bili opravljeni v škrlatne halje z obrobo iz soboljevine in nosili so zlate ovratnike; 'runo' naj bi bilo tisto, ki ga je iskal Jazon z argonavti, ker pa se je ta simbol zdel preveč poganski, so pozneje trdili, da gre za runo svetopisemskega Gedeona. Temelj etikete so bile dvorske šege, ovešene s simbolnim formalizmom, še posebno v Madridu in na Dunaju. Vitez Olivier de la Marche je o tej temi na zahtevo angleškega kralja Edvarda VI. napisal razpravo, v kateri se je lotil problemov, kakršen je rangiranje kuhinjskega osebja: so peki nadrejeni razrezovalcem mesa?