In kdo ve? Morda je bilo pametneje, da sva ostala tu. Čez malo več kot mesec dni jih bom imel petdeset in knjiga, ki sem jo izdal pri devetindvajsetih, še naprej predstavlja zbrana dela Williama Henryja Devereauxa ml., kot tako rad pripomni Paul Rourke. Bradati avtor z bujnimi lasmi, ki tako prodorno gleda z zadnje strani knjige S poti, ni več kaj dosti podoben gladko pobritemu rednemu profesorju z vedno redkejšimi lasmi in prebodenim nosom, ki me je malo prej gledal s kuhinjskega okna. Včasih se prepričujem, da bi mogoče v sebi našel še kakšno knjigo, če bi živel v drugačnem, bolj zahtevnem okolju z boljšimi študenti, bolj ambicioznimi kolegi, s skupnim občutkom potrebe po umetnosti, s primernim spoštovanjem življenja uma. Potem pa se spet spomnim Occamovega rezila, ki neizprosno trdi, da sem avtor ene same knjige. Če bi jih napisal več, bi jih bilo pa več. Preprosto.