Na drugi strani, na vrhu sosednega hriba, sem lahko videl satelitski krožnik Paula Rourka. Delno je zakrit z drevesi, ta trenutek išče drug satelit. Rourkov satelit je vedno v gibanju. Obvezni košarkaški navdušenec si vedno išče hrano. Vem, da je bila to optična iluzija, a ko se je tokrat krožnik ustavil, je bilo, kot da meri točno vame. V znanstveno - fantastičnem filmu bi zdajle iz njegovega temnega središča šinil žarek svetlobe in me sežgal v kupček pepela. Od krožnika me loči moj bledi odsev na okenskem steklu. Teddyjevo vprašanje skušam jemati resno, a za moškega, kot sem jaz, to ni lahko. Seveda bo vse v redu z mano. Res je, da me s kuhinjskega okna ne gleda obraz mladeniča, a kljub temu je nos njegova edina ogabna poteza.