Prispeli smo tja brez ustavljanja, ves čas v gibanju, razburjeni, v šoku, na begu, tresočih teles, nujno smo morali uiti, nismo smeli upočasniti, zavreti, in tako smo prehitro, s preveliko hitrostjo in sunkovito zapeljali na pločnik, udarili ob njega z vso močjo in vsi trije butnili na teraso kavarne med noge skupine gostov, ki so skočili nazaj, da bi se nam izognili, nismo sicer zares padli nanje, pravzaprav smo se zložili po tleh in se takoj ujeli na noge, že vnaprej smo z nogami pripravili ta gib, da bi ublažili udarec, vsi trije smo mukoma postavili pokonci motor, še vedno na vseh štirih, z nogami, zapletenimi v stroj, ki ni več vozil, ustavil se je, postal je predmet ogleda, nič nismo rekli, nismo se opravičevali, samo hitro smo zravnali zadnje kolo, da bi ga rešili ujetosti, in se spravili nazaj na pot, se odpeljali naprej proti toku ob pločniku, znova vsi trije na motorju, po italijansko, kot na vespi v topli noči, se peljali sredi množice med smehom in govorjenjem gostov okoli miz, v upočasnjenem tempu ob coni za pešce, zapeljali nazaj na vozišče in po nekaj metrih vožnje pospešili, nato pa bliskovito zavrli pred avtomobilom, ki nam je prihajal naproti, se znova povzpeli na pločnik, z nogami smo dodatno pospešili, planili nazaj med mize in vozili slalom med njimi, se tako peljali po vsej ulici, vse do konca, kjer ni bilo več ničesar, niti ene kavarne, nikogar, prevozili v temi kakšnih deset metrov, se nato ustavili, znova zavili v živahno ulico in zavrli pred poplavo pešcev, ki so hodili po njej, po majhni ulici, polni barov in cenenih restavracij z nabodali, temni, brez svetilk, z nekaj belimi in zelenimi neonkami, z lesenimi vrati, stojnicami iz bambusa, skozi katere je pronicala škrlatna in zamolkla svetloba beznice, z razsvetljenimi okni, zelenimi odsevi za šipami. Tam se je Džang Xiangdži ustavil pred nekim barom, ni parkiral, samo zavrl je ob zidu in stopil z motorja, ki je še kar naprej tekel, vsi trije smo stopili z motorja, ki je še kar naprej tekel, noge so se dvignile hkrati in prostodušno pustile, da je motor brez hitrosti padel na pločnik, Džang Xiangdži pa je z belo čepico na glavi s težavo prvi vstopil v bar, najprej je napol odprl, potem pa scela potisnil vrata, na katera so se s hrbti naslanjali moški in ženske, jih z odločno roko na stežaj odprl in nas potisnil noter, nam utrl pot med lesenimi mizami proti sceni, kjer smo skozi cigaretni dim, osvetljen s pasovi zelene svetlobe, zagledali skupino kitajskih glasbenikov, ki so igrali na majhnem odru, dolgolasi pevec je sedel na stolčku, mikrofon je bil v pravem kotu nagnjen pred njim, občinstvo je stalo s steklenicami Tsingtaa v rokah, mi pa smo še naprej hodili proti baru z odločnim in možatim Džang Xiangdžijem na čelu, ki je z rameni odrival ljudi, si z rokami razpiral pot, hkrati pa s pokroviteljsko gesto nežno varoval izboklino na trebuhu pod sivkasto srajco, Li Čji je bila tik pred mano, od časa do časa se je obrnila proti meni, me potegnila za roko in vlekla za seboj, da bi zavzela nekaj metrov sredi goste množice. Ko smo prišli do bara, smo takoj stopili za pult, ne da bi sploh pozdravili mladeniče, ki so stregli, ne da bi kogar koli kaj vprašali, se napotili naravnost proti majhnemu prostoru, osvetljenemu z navadno žarnico, kjer je stara ženska kuhala sredi nereda natlačenih polic in zabojev piva. Džang Xiangdži je vstopil v prostor, niti pogledal ni stare ženske, samo zagrabil je za naslonjalo stola, starega kuhinjskega stola iz plastike, ki ga je postavil ob pult, in stopil nanj, mislil sem, da se bo zlomil pod njegovo težo. Bil je tam, za pultom, sredi koncerta, stal je na plastičnem stolu, ki ga je Li Čji držala z obema rokama, in odprl lino v stropu, jo nato grobo spustil, da se je zaprla, in ne da bi se za kar koli zmenil, ne za radovedne poglede ne za koncert, ki se je nadaljeval, ne za Li Čji in mene, ki sva ga gledala vsak s svoje strani stola, segel v sivkasto srajco, pobrskal po trebuhu in s kratkim potegom iz drobovja potegnil rožnato sivo vrečko SAKURAYA, jo raztrgal, tako da je prišel do dragocenega paketa, odvil odvečno zaščito, jo odvrgel na tla in nama v zelenkastem soju bara pokazal – v času ene sekunde, enega samega trenutka, samo toliko, dokler ni izginil v notranjosti line – pepelnato siv, pomečkan in zbit paketek mrtve snovi, bele ali sive, v velikosti zarodka, stisnjen v brezbarvni plastiki.