»Za papir in karton obstaja samo seznam snovi, ki se lahko uporabljajo in so prijavljene pri Svetu Evrope. Za papir EU nima direktive, še manj pa regulative. Enako velja za kovine. Nekatere so predpisane, nekatere ne. Pri lesu in pluti pa še vedno uporabljamo stari jugoslovanski pravilnik. Embalaža naj bi bila vsa varna, vendar je to seveda treba nadzorovati. Leta 2005 smo imeli 14 primerov kuhinjskih pripomočkov, izdelanih iz plastike, ki je vsebovala primarne aromatske amine, ki so rakotvorni. Ugotovili smo, da bi bil v najslabšem možnem primeru, če bi jih nekdo stoenkrat zaporedoma uporabil, morebitni vnos teh snovi previsok. Odkrivali jih nismo samo pri nas, pač pa tudi na Danskem, v Nemčiji drugje. EU je potem celo podpisala memorandum s kitajsko vlado, da bodo uporabljali samo prepisane materiale, ker je obstajal sum, da so pri izdelavi omenjenih kuhinjskih pripomočkov uporabljali reciklirano plastiko, kar pa za izdelke, ki prihajajo v stik z živili, ni dovoljeno. Včasih se določene snovi prepovejo ali vzamejo iz prometa, če o njih premalo vemo. Tak je bil denimo primer semikarbazida, ki nastane, ko se termično obdela hrana, zaprta v steklenih kozarcih s kovinskimi pokrovčki, ki imajo na notranji strani tesnila iz plastike. Ko se pokrovček segreje, se iz surovine, ki se za tesnilo uporablja, začne sproščati semikarbazid. Posebej veliko ga je bilo v hrani za dojenčke, pač zaradi razmerja med velikostjo pokrovčka in volumnom hrane. Od leta 2005 je semikarbazid prepovedan.«