Takoj, ko sem vstopil v vojaško urejen poletni tabor Kaskada, mi je bilo jasno, da to ni prostor za otroške igre. Vse skupaj je bolj spominjalo na improvizirano nastanitev vojakov neposredno v bližini fronte. Poljska kuhinja na drva, nobenega stola, mize ali kuhinjskega pribora in nekaj nizkih šotorov, brez tekoče vode in elektrike, vse skupaj stisnjeno v grobo izsekano goščavo, obkroženo z že kar malo stereotipnimi ruskimi brezami. Rapsodija v maskirni barvi … Izjema je bila le prenosna montažna savna, ki je bila postavljena malo zunaj tabora. Kar sem že takoj na prvi pogled pogrešal, je bil drog za zastavo. Še na najbolj zanikrnem skavtskem kampiranju morajo otroci vsako jutro dvigovati nekakšno zastavo, da o kakšni kasarni nekdanje JLA (te na svojo srečo nikoli nisem videl od znotraj) niti ne govorimo. Odsotnost vseh državnih simbolov Ruske federacije je bodla v oči. V tistem trenutku bi bili lahko v Rusiji, Čečeniji ali pa tudi v Zimbabveju.