»Med nami je novica odjeknila šele nekaj ur pozneje; izkazalo se je, da v gazni poti na začetku sedla leži truplo. S prostim očesom ga je bilo sicer težko razločiti, a skozi objektiv kamere in fotoaparata je bilo v snegu mogoče jasno videti ležečo, nepremično človeško silhueto. Pravzaprav ni bilo povsem jasno, od kod je novica, ki se je širila po taboru, prišla do nas; verjetno prek naših tibetanskih kitchen boysov , kuhinjskih pomočnikov, ki so se že pred tem vznemirjeno zbirali v skupinice in s prsti kazali na sedlo Nangpa Laja. Nenadoma je bilo skoraj vse pojasnjeno: streli, kolona vojakov, Tibetanci … Večina je govorila o treh ubitih prebežnikih, nekateri so omenjali precej večje število. Obsedeli smo v krogu med šotori, sprva preveč šokirani, da bi kdo lahko spregovoril kaj pametnega. Še zmerom nismo mogli verjeti: pripadniki kitajske vojske oziroma policije so pred očmi nekaj sto alpinistov z vsega sveta neoborožene in nenevarne ljudi hladnokrvno postrelili v hrbet?! Kako je to mogoče? Vprašal sem se, v kaj smo nehote padli pod vrhovi Himalaje? Je bil to kitajski način dokazovanja neskončne moči, arogance in brezbrižnosti do mnenja in pogledov vsega sveta? Takšna vprašanja so nam hodila po glavah tudi naslednji dan, ko smo zapustili bazni tabor. Truplo je tedaj še zmeraj ležalo v snežni gazi. Pozneje smo izvedeli, da je v snegu ležala budistična nuna, stara šele šestnajst let let,« se dogodkov, ki se mu še vedno sveže vrtijo pred očmi, spominja vrhunski plezalec in alpinist, čigar fotografije so poskrbele, da je zgodba prišla v svetovno javnost. Kozjekovo pričanje in fotografije iz baznega tabora, ki je le trinajst kilometrov oddaljen od Mount Everesta, je med drugim objavil tudi britanski BBC .