Prvo leto srednje kmetijske šole v Novem mestu je še preživel v internatu, med počitnicami pa je živel na kmetiji, ki jo je družina uporabljala za vikend, in pomagal sosedom. Počel je, kar si je ves čas želel. Vesel, z močno voljo, brez strahu. To so videli tudi starši, ki so med počitnicami preživeli več časa z njim v Črešnjevcu. Mama ni več nasprotovala Rokovi želji, naj ga izpiše iz internata. »Vedela je, da znam poskrbeti sam zase.« Že kot otrok je spraševal, kaj mama in babica pripravljata v kuhinjskih loncih, in se tako naučil kuhati. Pranje perila in likanje zanj ne pomenita težave. Za družbo si je iz Ljubljane pripeljal mačka Šona, po pol leta si je že kupil prvo ovco. »Z drugimi živalmi je preveč dela in trenutno zanje še nimam pravih razmer, ovce pa niso tako zahtevne,« nam je razložil. Prvi ovci sta se kmalu pridružili še dve. Ko so sosedje videli, kako resen in priden je, so mu vsak podarili še eno, nekaj denarja zanje mu je dal tudi oče, večino pa si je kupil sam. Poleg vsega dela in šole si je namreč našel še honorarno počitniško zaposlitev pri dolenjski komunali. »Delam kot smetar,« pove in se dela, nad katerim bi mnogi zavihali nosove, prav nič ne sramuje. »Vem, zakaj delam, pa še dobro je plačano.« Denar, ki ga zasluži, spet vloži v kmetijo. Danes se lahko pohvali z največjo čredo ovac na vasi. Po najetih pašnikih drobenclja 70 živali, od tega se jih je več kot polovica skotila to leto. »Jagenjčke prodam, pa se nekaj denarja spet obrne,« pravi.