Razumevajoč, toleranten in skrben pa je tudi doma. »Najbolj sem ponosna nanj, ker se kljub takemu delu v vsem tem času ni spremenil. Do mene, prijateljev in v odnosu do življenja je še vedno tak kot takrat, ko sva se spoznala,« nam je zaupala Nana. »Svojo ženo občudujem, zame je najlepša ženska na svetu. Občudujem tako njeno inteligenco, skrb za družino – nobena malenkost ji ne uide –, pa občutek za estetiko – tako glede urejanja notranjosti našega doma kot pri izbiri garderobe ji popolnoma zaupam. Je moja stilistka in najin prvi jutranji pogovor se dostikrat vrti okoli izbire mojih oblačil. Svoja pa si večinoma skreira sama. Ima tako prefinjen občutek za lepo, da mi je žal, da ji manjka poslovna žilica.« Morda pa bosta kdaj kasneje še združila moči, sta namignila. Zakonca Virant druži veliko skupnih točk. Imata podoben okus za literaturo, glasbo in hrano. Oba uživata v francoskih šansonih, ki so Gregorjeva ljubezen še iz študentskih časov, poslušata pa tudi slovenske. Gregor rad na kitaro, ki se jo je sam naučil igrati, zabrenka katero od pesmi Iztoka Mlakarja. Poleg glasbe je njuna velika skupna ljubezen kulinarika. »Sam se nimam za slabega kuharja. Če ne bi bil obdan s samimi izvrstnimi kuharji v družini, bi bil gotovo šef kuhinje,« se je hudomušno nasmejal. Starejši sin David je namreč pri svojih sedemnajstih letih menda pravi pesnik v kuhinji. Tudi Nana je odlična kuharica, Gregor pa se zaradi pomanjkanja časa bolj redko zateče med kuhinjske lonce, kadar pa se, ste lahko prepričani, da si boste obliznili vse prste. »Najraje imamo njegov čili con carne, ki ga pripravi v večji količini in še posebej tekne na zimskih počitnicah.« Sicer pa Virantova uživata v italijanski hrani, zaljubljena sta v zaobljene toskanske gričke in Italijo nasploh, zato ni čudno, da se na njihovih krožnikih pogosto znajdejo testenine na najrazličnejše načine. »Zelo nama je všeč, kadar si vzameva čas in hrano pripraviva skupaj, ob najini glasbi in s kozarčkom rdečega vina v roki.« Za takšne stvari se vedno najde čas ob koncih tedna, ki so za Virantove sveti. »Uživamo v druženju pa ob dolgih zajtrkih, ki trajajo tudi uro in pol. Poleti večino časa preživimo na terasi ob bazenu in v njem, ob toplem vremenu je tam središče našega družabnega življenja.« In ko smo Gregorja v najlepšem delu dneva – sončnem zahodu – na terasi povprašali, katere malenkosti mu polepšajo napornem delovne dneve, je ljubeče pogledal ženo in rekel: »Njena sporočila na mobilnem telefonu in minute, ki si jih včasih utrgava za kratko kosilo, če veva, da se bova videla pozno!« Zaradi tega so minute do vrnitve v njegovo oazo miru zagotovo krajše!