Na začetku 20. stol. se je tako naenkrat pojavilo povsem nepričakovano vprašanje, kam z vso to novo, razmeroma ceneno kovino? Lahki kuhinjski lonci in jedilni pribor (ŽIT 1989/9, str. 44) --- slednji je zaradi elektrokemijskih posebnosti aluminija danes precej izgubil na veljavi --, so že ena od možnosti, pa tudi ponekod v tehniki se je ponujala zamenjava bakra, medenine in brona z aluminijem. Vendar je bilo vsega tega premalo, da bi lahko podpiralo veliko aluminijevo industrijo. Številni proizvajalci so to preprosto ekonomsko resnico tedaj občutili na lastni koži in propadli. Toda en sam pogled na graf, ki prikazuje naraščanje letne porabe aluminija v svetu, odgovori na vprašanje, kje v tehniki je aluminij res nepogrešljiv. V 30. letih prejšnjega stoletja je njegova poraba začela znatneje naraščati. To se je zgodilo prav takrat, ko so se pojavila tudi prva kovinska letala. In to ne železna, saj bi bila takšna mnogo pretežka, da bi sploh lahko letela. Glasniki nove dobe, cepelini, pa so že nakazali pravo rešitev: vsa nova letala so bila narejena iz aluminija. Na bolj vsakdanjih področjih tehnike je uporaba aluminija v resnici še dolgo ostala eksotična posebnost.