»Ja, priznam, nora sem na pse. Pri šestih letih sem začela intenzivno težiti mami, naj mi kupi psa. Mami je bila proti in je za argumente PROTI navajala razloge, da je treba psa hraniti, ga trikrat na dan peljati ven, se ukvarjati z njim ... Skratka, odgovoren je treba biti … Ker sem videla, da me mama ne jemlje resno, sem začela varčevati in denar dajala v kuverto, kjer je pisalo ZA KUŽKA. Mami je to kuverto našla, seveda je bilo denarja le za kakšno sladkarijo, a to jo je prepričalo, da mislim resno. Čez nekaj dni sem prišla domov in v kuhinjskem kotu na odejici zagledala okroglo živalco. Sprva sem mislila, da sem dobila morskega prašička, a ko sem pogledala bolje, sem videla, da imam končno svojega kužka. Skoraj zmešalo se mi je od veselja. Ime mu je bilo Čarli, bil je črno-bel mešanec.«