Danes imamo laiki dostikrat občutek, da arhitekti, ki projektirajo sodobna stanovanja, ne razmišljajo veliko o ljudeh, ki bodo stanovali v njih. Primer: stanovanje, ki ni večje od 120 kvadratnih metrov, ima ogromno kopalnico in veliko predsobo, v kateri pa ni kaj več shranjevalnega prostora kot za majhno omarico za čevlje. To isto stanovanje ima majhno dnevno sobo z dvema strešnima oknoma, kuhinjski del brez svetlobe, balkon pa primeren le za to, da nanj postavimo kakšno rastlino. Za nameček pa tako imenovano nadstandardno stanovanje nima niti utilitija. Stanovanja, stara dvajset ali trideset let, so veliko bolj praktična. Ko je študiral Janez Hacin, so jim predavali, da morajo razmišljati o človeku, ki bo v stanovanju ali hiši živel, in da morajo delati in risati ne zase, ampak za stranke. Ne ve, zakaj danes arhitekti ne razmišljajo v tej smeri. Morda jih na fakulteti ne poučujejo več tako. Funkcionalnost stanovanja je podrejena arhitektovi želji po samodokazovanju – morda.