Najbrž imamo vsi enako starhospoštovanje do peke potic, kar ima korenine daleč v našem otroštvu. Spomnim se, kako je moja nona pekla potico in kako smo morali tistega dne vsi hoditi po prstih in čisto potiho govoriti, pa tudi dihali smo komaj opazno, da je testo dobro vzhajalo. In ko smo mulci pridrveli z dvorišča v hišo in za sabo pustili odprta kuhinjska vrata, je bilo gorje. Nono je skoraj infarkt. Pa je vseeno vedno uspela in bila slastna kot še nobena. Ker sem zdaj že starejša občanka, sem si končno upala pomisliti, da bi nemara tudi jaz lahko spekla potico. Seveda ne tako dobre kot je bila nonina, pa vendarle.