pladenj z nekaj koščki paradižnika in sira ter s peščico za lešnik velikih domačih oliv. Ker je, potem ko sva že zdavnaj pojedla in komaj čakala na novo “portado”, dolgo ni bilo na spregled, sva se že resno zbala, da je to to. Da je bila to vegetarijanska večerja. Sprijaznila sva se že s tem, da bova šla pač s praznima želodcema spat oziroma, da bova v sobi uničila tistih nekaj keksov in “musli” tablic, ki sem jih tovoril s sabo, in da nama bo ostala Serriera v slabem spominu. A potem so se kuhinjska vrata vendarle odprla in dobila sva še porcijo makaronov s paradižnikovo omako, pa polno skledo pečenega krompirja in zvrhan krožnik neke druge vrste sira, bolj močnega in dimljenega. Očitno je bilo, da sva s svojim vegetarijanstvom v svetu mesojedcev in Serriera, pozabljena vasica med morjem in gorami divjačine poskrbela za