Za teto Paulino se je uganka, ki jo je vzbudila kavna usedlina, nepričakovano razrešila. Pod pomivalnim koritom se je na steni pojavil madež plesni, ki se je večal, skozi razpoke so pronicale kaplje, zato je morala poklicati inštalaterja. Prišel je gostobeseden možakar, star nekje okrog šestdeset let, ki ji je poljubil roko in se ni branil kozarčka višnjevega žganja, simpatičen možic, ki ji je rekel stara gospa (pa ni bila užaljena) in ki je, preden se je lotil dela, na tla zložil toliko orodja in pripomočkov, da si pomislil, da gre za posredovanje inženirske enote. Najprej je uporabil, a ne prej, preden si ni nadel rokavice, kladivce in fino mizarsko dleto za mehek les. Potem ko je z zidu odstranil plast plesni, je prešel na smirkov papir, potem na kirurške klešče, s katerimi je odstranil zadnje ostanke beljenja. Ko je prišel do plasti izravnalne mase, skozi katero je pronicala voda, se je dvignil iz klečečega položaja, zavzdihnil in zmajal z glavo: stara gospa, hudo je! napeljava je uničena, verjetno je kriva svinčena cev … Tudi Paulina je zavzdihnila, ja, verjetno bo to, verjetno bo to … ter nemočna sedla na enega od stolov in položila roke na stegna. Možic je hvalil višnjevo žganje (da bi prepričal teto, da mu natoči še eno), malo srknil, si obliznil ustnice in si med številnim orodjem izbral zidarsko žlico. Razložil je, da se je treba izogibati pretresom, udarcem, in v nekem trenutku pojasnil, da bodo v kratkem začeli uvažati tudi starce, ne samo plina in pšenice, če se pokojnine ne bodo zvišale. Počasi je odstranjeval omet, govoril o zadnjem računu za telefon in cenah zdravnikov, ko se je zaslišal žvenket. S stene je med njegovimi rokami na tla spolzel umazan kovanec in se odkotalil do kuhinjskih vrat. Bil je zlati petelin. Zagotovo so ga skovali v času Napoleona Tretjega, s strogo galikansko gravuro, in je vsaj na začetku imel vrednost dvajsetih frankov. Teta Paulina zagotovo ni potrebovala numizmatičnih pojasnil, ampak vodo in apavrin, stric, povsem brez zanimanja za zgodovinske podrobnosti, pa je na hitro izpraznil dva kozarčka višnjevega žganja in prijel za kladivo. Odtočna cev je bila zares iz svinca, toda komu mar?! Gospa je v ponev (prvi večji predmet, ki ji je prišel pod roke) nabrala sto oseminšestdeset kovancev. Hihitala se je kot punčka. (Boš že videl, poba, se boš ti meni smejal, ne boš ti meni verjel! Prerokovanje … Sanje, ti boš meni govoril, da so to traparije!) Plazila se je po vseh štirih, šla pod mizo in se ulegla na trebuh, da bi pogledala pod omaro za posodo in pod hladilnik, tudi sama je z žlico kopala po mokri in zdrizasti malti, udarjala po opeki, da bi se prepričala, ali kje ne zveni v prazno. Potem je ponev s kovanci postavila na plinski štedilnik (nobena rinka ni bila prižgana) in se sesedla na stol. Tresla se je. Bila je popolnoma bleda. Inštalater se je ločil od kozarčka, oprl se je na okensko polico, roke so mu visele kot kakšne žice, in z velikimi očmi gledal proti sivi luknji pod pomivalnim koritom. Prosil me je za cigareto in na polovici (tete ni bilo več v kuhinji, odšla je v mojo sobo, kjer je njena poročna slika, tista z znakom I. F. Kissling, Ploesci, Foto-Glob, in kjer se je lahko po mili volji pogovarjala z Iorguom in se mu zahvaljevala) mi je zaupal, da je pred devetnajstimi leti nehal kaditi. Puhal je kot dijak nižje gimnazije pri prvih preizkušanjih tobaka, ves čas je otresal pepel. Malo pozneje je od Pauline dobil zaprto steklenico višnjevega žganja in pet svetlečih kovancev, ki jih je naključno izbrala in jih podrgnila z manšetami domače halje. Ko sva zvečer ostala sama, je teta petelinčke očistila z zobno pasto in s ščetko, jih obračala na obe strani, v nekatere od njih ugriznila in kdo ve od kod vzela prt iz damasta in jih na belem platnu zložila v krog, trikotnik in vse mogoče geometrijske like, risala z njimi prekinjene črte in spirale, poskušala zložiti kupčke, po dva, po tri, po štiri in tako naprej, vse dokler se ni utrudila in ji je postalo jasno, da jih ne bo mogla popolno zložiti, ne da bi vselej ostal en majhen kupček. Takrat sem ji razložil (tudi jaz sem bil že pri tretjem kozarčku višnjevega žganja), kaj je deljivost in kaj primarno število. Gledala je vame kot tele v nova vrata, še posebej, ker sem jo vztrajno zavračal (trmast si kot bik! mi je govorila), da bi me kakor koli poplačala. Prvič, odkar sem tam stanoval kot podnajemnik, je potrkala na vrata, ko sem se že odpravil v posteljo, nisem še zaspal, čisto malo je odprla vrata, toliko, da je šla noter njena glava, in mi zašepetala: kaj je s to arheologijo, dragi moj, tega, kar najdeš v kuhinji, v starih trdnjavah ni …