Kljub zanimivi primerjavi, pisatelj nikoli ne dobi takšnega odziva kot igralec na odru. Vam to včasih manjka? Včasih že. Ko delam, ne govorim z veliko ljudmi. To je resnično najbolj strašen aspekt tega dela. Srhljivo. Vedno si sam. Pravzaprav sam ne izbiraš tega, da pišeš. Če ne moreš prenesti obdobja, da si sam s sabo, ne boš nikoli pisatelj. Verjetno se za pisanje odloči nekdo, ki ima drugačen karakter kot igralci. Torej mora biti v tebi nekaj, da lahko preneseš samoto. Pred kratkim sem napisala operni libreto in med pisanjem sem vsake toliko telefonirala svoji priajteljici Sally, da izmenjava ideje, dobim kakšen odziv. To je bilo takšno olajšanje! Ponavadi ljudje, s katerimi živiš, ali tvoji najbližji prijatelji, nočejo poslušati o tvojih ustvarjalnih težavah. Nikogar ne zanima, ali boš nekaj postavil v preteklik ali sedanjik. Ti si tisti, ki te to zanima. Ti si tisti, ki mora končati knjigo. Pisanje romana je zelo samotno delo. In tako čudovito je, ko se konča. Ker bo potem izšla knjiga in takrat se boš ukvarjal z odzivom drugih. Najbolj čudno pri tem je, da se prava diskusija začne šele potem, ko je vsega konec. Ne takrat, ko bi jo morda potreboval. Knjiga Dihati moraš ima zelo zanimivo strukturo, kolaž kuharskih receptov iz knjig, napisov iz plakatov, monologov, včasih jo bereš kot filmski scenarij. Je struktura, oblikovanje romana eden najtežjih delov? Ne, struktura je zame pravzaprav najlažja stvar. Ponavadi začnem delati ob enajstih zvečer in nadaljujem do dveh ali treh zjutraj. Ne morete si misliti, kaj vse ne počnem, preden se spravim k računalniku! Naredim si kavo, ki si je sploh ne želim, razmišljam celo o tem, ali bi pomila kuhinjska tla ... Naredila bi vse, samo da mi ne bi bilo treba prižgati računalnika. Najtežje se je usesti in tam obsedeti. Toda ko se enkrat usedem, je O. K. Od kod dobivate snov za pisanje, iz sanjskih podob, opazovanja ljudi, sveta okrog vas? Se vživite v vlogo glavne junakinje popolnoma intuitivno ali racionalno razdelujete značaj in zgodbo? Večinoma je zamišljanje. Med pisanjem imam vedno zaprte oči. In včasih se mi res zdi, kot bi imela na rokah čarobne rokavice, kot bi mi nekdo govoril, kako naj to naredim. Kadar se zgodi, da oseba noče funkcionirati, si včasih pomagam tako, da kar tipkam in tipkam, ne da bi mislila, kaj tipkam. Razmišljanje je smrt za pisanje. Smrt za mnoge stvari. Takoj ko začneš razmišljati, to pomeni, da poskušaš nadzorovati. Bolje je, da pustiš, da steče skozte na podzavestni ravni.