Titove ženske so burkale domišljijo, ko je še živel, le da se je takrat o njih pisalo v rokavicah. O njegovi zadnji uradni ženi Jovanki (ločeni od mize in postelje) vemo skoraj vse. Dokler je bila v milosti, se je »vedelo«, da je bila med vojno Titova osebna sekretarka in polkovnica, po maju 1980 pa se je prelevila v liško pastirico in kuhinjsko pomočnico v Titovi rezidenci na Dedinju, kamor so jo Titovi bližnji sodelavci menda podtaknili – po eni verziji je bila agentka (celo ruska), po drugi pa naj bi z mladostjo in lepoto obvladala Titove strasti, da bi se lahko posvetil državi ter ne bi letal naokoli za krili. Kakorkoli že, muhaste in oblastne Jovanke ni skoraj nihče maral, zakonca sta se proti koncu skupnega življenja obkladala s prav nič ljubkovalnimi »puhli starec« in »liška bukev«. Dokončno ju ni ločila velika politika, ampak ljubosumje: Jovanka je neskončno sovražila mladi maserki, na kateri se je Tito navezal bolj, kot ji je bilo všeč. Razsajala je po Belem dvoru in grozila celo z umorom. Tito je pobegnil od doma tako rekoč v copatah in zadnje ljubeznive besede, ki jih je namenil poslednji zakoniti ženi, so menda bile: »Izgini, prekleta Ličanka!«