Loisel je imel osemnajst tisoč frankov, ki mu jih je zapustil njegov oče. Ostalo vsoto bi si moral izposoditi. Izposodil si jo je tako, da je tega poprosil za tisoč frankov, enega za petsto, tu za tristo, tam za sto. Podpisoval je menice, prevzemal obveznosti, ki so pomenile uničenje, padal v roke oderuhov in se zapletal v mrežo izposojevalcev. S strahom v srcu pred tesnobno prihodnostjo, pred brezimno revščino, ki ga bo zdaj zdaj popadla, spričo neštetega telesnega pomanjkanja in spričo strašnega duševnega trpljenja, ki sta mu začela groziti, je odšel po novo ogrlico in plačal zanjo na trgovčevi blagajni šestintrideset tisoč frankov. Ko je gospa Loisel prinesla nakit nazaj gospe Forestier, ji je ta rekla malce užaljena: »Bolje bi bilo, če bi mi ga prej vrnila, vsak hip bi ga mogla potrebovati.« In ni odprla škatle, česar se je njena prijateljica najbolj bala. Bi mar opazila, da je ogrlica zamenjana? In kaj bi porekla, če bi opazila? Ali je naposled ne bi imela še za tatico? Gospa Loisel je spoznala strahotno življenje obubožanih ljudi. Hrabro in scela ga je vzela nase, kajti pošastni dolg je bilo treba plačati. Sklenila je, da ga bo plačala. Odpustila sta služkinjo, menjala stanovanje in se preselila v podstrešno sobico. Spoznala je težaško gospodinjsko delo, zoprna kuhinjska opravila. Pomivala je posodo in si z rokovanjem z mastnimi lonci in sajastimi ponvami pokvarila rožnate prste. Prala je umazano perilo, srajce in rjuhe ter jih obešala na vrvico. Vsako jutro je odnašala smeti na ulico in vlačila vodo navzgor, pri čemer si je v slehernem nadstropju oddihovala. Oblačila se je kakor preproste ženske, s košaro na roki je hodila k zelenjavarju, k trgovcu in k mesarju, barantala, se prepirala z njimi za sleherni novčič in krčevito branila svoj beraški denar. Vsak mesec so zapadale menice, nekatere je bilo treba plačati, druge zopet podaljšati. Neprenehoma sta se bojevala za čas. Mož je po opravljeni službi garal doma, po večerih je trgovcu na čisto prepisoval račune, in večkrat celo ponoči garal, po suju za stran. Deset let je trajalo takšno življenje. Ko je deset let minilo, sta imela vse račune poravnane, dolg je bil vrnjen z oderuškimi obrestmi in z obrestmi obresti vred. Gospa Loisel je bila zdaj podobna ostareli ženski. Spremenila se je v spretno, žilavo in resno žensko, v eno izmed tistih, ki vzdržujejo revne domove, ki so na hitro počesane, ki nosijo zapotegnjeno krilo in imajo pordele roke, glasno govorijo in kar poplavljajo pod, ko ga ribajo. Včasih pa, ko je bil mož v uradu, se je zgodilo, da je sedla ob okno in se zamislila v nekdanjo večerno družbo in v tisti ples, ki je na njem tako sijala in tako zmagovala. Kaj neki bi se zgodilo z njo, ko bi ne bila izgubila nakita? Kdo bi vedel na to odgovoriti? Kako zagonetno in nepreračunljivo je življenje! In kako zelo majhna stvar zadostuje, da človeka uniči ali reši! Ko se je neke nedelje napotila na Champs-Elysées, da bi v majhnem sprehodu pozabila na tedenske skrbi, ji je pogled hipoma padel na žensko, ki je vodila otroka. Bila je gospa Forestier, še vedno mlada, lepa in zapeljiva. Gospo Loisel je prevzel nemir. Ali naj jo ogovori? Zakaj pa ne? Zdaj, ko je dolg poravnan, bi ji lahko povedala resnico.