Je že bilo tako, da je bilo v Belokranjskem muzeju vedno premalo denarja za vse želje in potrebe, zato so zaposleni veliko naredili sami. A ker tudi zaposlenih nikoli ni bilo veliko, so pač morali za vsako delo poprijeti vsi. In tako je tudi danes. A Ana z olajšanjem pove, da imajo sedaj, po temeljiti obnovi grajskega ostrešja, vsaj zanesljivo streho nad glavo, medtem ko so imeli včasih, ko je deževalo, na podstrešju več loncev kot v kuhinjskih omarah. Ana, kot rečeno, pri nobenem delu ni bila izvzeta, zato ne čudi, da ji po skoraj treh desetletjih službovanja v muzeju rečejo kar muzejska Ančka. Sama pa se rada pohvali, da je graščakinja. Pred petindvajsetimi leti se je namreč z družino preselila v metliški grad, in čeprav je bilo takrat v njem še veliko stanovalcev, sta danes z možem ostala edina. Ko v gradu še ni bilo grajske točilnice, sta z Jožetom z velikim ključem zaklepala tudi težka grajska vrata. Prav to, da živi v gradu, tik zraven vinogradniške zbirke, je bila za mnoge, ki so si želeli ogledati muzej, čeprav je odpiralni čas že potekel, srečna okoliščina. Odšla jim je odpret vrata in jih popeljala po zbirkah, saj nikoli ni gledala na delovni čas. To pa preprosto zato, ker ima svoje delo zares iz srca rada.