Preden je zapustila Irak, je Fauzijah kot ravnateljica osnovne šole zaslužila 3000 iraških dinarjev. Ravno dovolj, da je lahko kupila dva kilograma sladkorja. Tudi njenemu osem let starejšemu možu posel v njegovi trgovini ni več cvetel. Vendar je družina stisnila zobe in vztrajala še sedem let. Upali smo, da bo z vsakim dnem bolje. To je bil edini razlog, da smo ostali. Iraška vlada jim je sicer dajala bone za hrano, vendar so bile z njihovo pomočjo napolnjene kuhinjske omare prazne že sredi meseca. Da so lahko do naslednje razdelitve bonov preživeli drugo polovico meseca, so začeli iz svoje prostorne večsobne hiše prodajati pohištvo. Skoraj vsako upanje nekoč umre in tako je tudi pri družini Mohamad nastopil trenutek, ko so se s težkim srcem odločili stopiti na pot s trebuhom za kruhom. Prodali so svojo hišo, mož pa še trgovino. Vsakega člana družine je leta 1997 stalo potovanje do jordanske prestolnice 250 dolarjev. Tja je bilo mogoče pred začetkom prve zalivske vojne pripotovati za 45 dolarjev. Ostanek denarja so porabili za nakup manjšega stanovanja, nekaj malega pa je ostalo še kot rezerva za hude čase.