Hišice, vsaka je velika 51 kvadratnih metrov, sprejmejo od dva do tri goste, v njih pa je vse udobje, ki ga pričakuje razvajen turist: okusno opremljen dnevni prostor s televizijo in raztegljivim kavčem, kuhinjska niša, kopalnica s tušem, spalnica na galeriji in zasebna terasa z lesenimi ležalniki. Goste pričakajo tudi kopalni plašči in posebno volneno ogrinjalo za izhode na teraso. Za dnevni najem hiše je treba odšteti 220 evrov ali dobrih 52.000 tolarjev, za najem petih ali več dni pa 176 evrov ali dobrih 41.000 tolarjev na dan. Za visoke cene sta se lastnika odločila, da bi ustvarila sito, skozi katerega bi prišli predvsem uglednejši gostje. Uradno sta naselje odprla lani za božične praznike in že čez novo leto sta imela domače in tuje goste. Zdaj je zatišje, kar jima godi, ker sta po dveh letih gradnje turističnega kompleksa precej utrujena. »Ta kraj je namenjen počitnikovanju ljudi, ki potrebujejo razkošje tišine. Prostori vsebujejo nekaj tistega, čemur pravimo mistična samota samostanov. Ljudi vabi k tihemu oprezovanju v sebe in okolico,« pravi Katja. Čeprav naj bi si gostje tu predvsem odpočili, si lastnika želita, da bi čas izkoristili tudi za športne aktivnosti, ki jih ponuja okolica, od planinarjenja, kolesarjenja, jezdenja, turnega smučanja, teka na smučeh, plovbe s kajaki, kanuji in rafti po Soči, ribolova ali lova, letenja s padali z vzletišča Kuk do raziskovanja okoliških vasi in gostiln. Sprva hišic niti nista nameravala oglaševati po internetu, češ da bo zadoščala ustna reklama, a sta mnenje spremenila, ker ju je v to prisilila finančna stiska. Investicija je namreč presegla vsa pričakovanja. Po prvotnem izračunu naj bi celotni stroški znašali približno 270 milijonov tolarjev, na koncu pa so narasli na skoraj 400 milijonov. Zaradi vseh obrtniških del, ki so povezana s postavitvijo kovinske konstrukcije, je takšna gradnja namreč že sama po sebi vsaj za tretjino dražja od klasične zidave. Poleg tega je postavitev več manjših hiš bistveno dražja od postavitve ene same velike. K podražitvi pa je prispevala tudi gradnja bazena ter vodovoda, ki so ga do objektov morali napeljati iz zgornje vasi Livške Ravne. Roševa sta se izkazala za izredno dobra naročnika, saj prvotnega arhitektovega načrta kljub visokim stroškom nista v ničemer spreminjala. Klanjšček pravi, da je naročnikov, ki bi imeli izdelan splošni estetski čut in posluh za dobro arhitekturo, malo, a da sta Roševa zagotovo med njimi. Čeprav sta imela v prejšnjem domovanju v Kopru veliko dragih dizajnerskih kosov pohištva, jih ob selitvi nista vsiljevala, ampak sta opremo notranjosti v celoti prepustila Klanjščku in njegovi ženi, arhitektki Ireni Brecelj. Pohištvo je tako večinoma izdelano po meri. Izjema je le nekaj kosov, med njimi klasična usnjena fotelja v dnevni sobi, ki ju je oblikoval svetovno znani Mies van der Rohe. Zanimivost celotnega kompleksa je tudi v tem, da so bili med izvajalci skoraj izključno lokalna podjetja in zasebniki. Klanjšček priznava, da je bil nad to odločitvijo sprva skeptičen, a se je izkazalo, da neupravičeno. »Nad izvedbo sem bil zares presenečen. Prav ponosen sem, da so večino del opravili domačini. Ker so vedeli, da nastaja nekaj lepega, so gradili z žarom. Pomembno se mi zdi, da ne motiviraš le finančno, z naročilom, ampak tudi z neko estetiko.« Seveda se ne slepi, da bi hiše imele enak učinek, če bi bile zgrajene v Ljubljani. »Umetnost te gradnje je ravno v tem, da optimalno izkorišča naravne danosti. Moj cilj je bil, da arhitektura nad naravo ne prevladuje, ampak jo le dopolnjuje.«