Odpravil se je do prodajalne z alkoholnimi pijačami in si kupil steklenico viskija. Nato je šel naravnost domov, izključil telefon in sedel za kuhinjsko mizo. Odprl je steklenico in naredil nekaj globokih požirkov. Pijača je imela oduren okus. Ampak zdaj jo je potreboval. Če kaj, ga je z občutkom nemoči navdajalo to, da so ga obtožili nečesa, česar ni storil. Holgerssonova tega sicer ni rekla na glas, vendar se ni motil glede njenih dvomov. Mogoče je imel pa Hansson ves čas prav, je jezno pomislil. Nikoli ne bi smeli imeti ženske za šefa. Naredil je še en požirek. Zdaj se je že malo bolje počutil in je celo že začel obžalovati dejstvo, da jo je mahnil tebi nič meni nič domov. To bi si lahko razlagali kot znamenje, da je res kriv. Znova je vključil telefon. Začutil je nekakšno otročjo nepočakanost spričo dejstva, da ga nihče ni poklical. Zavrtel je številko policijske postaje, in Irena je dvignila slušalko.