V torek, 7. oktobra, malo po šesti uri zjutraj se je Wallander prebudil z bolečim grlom. Malo se je tudi potil, in takoj mu je bilo jasno, da se ga loteva prehlad. Nekaj minut je še poležal v postelji in razpravljal sam s sabo, ali naj ostane doma ali ne, a potem ga je misel na smrt Johana Lundberga spravila pokonci. Oprhal se je, popil kavo in pogoltnil nekaj tablet, da bi si zbil vročino. Stekleničko s preostalimi tabletami je vtaknil v žep. Preden se je odpravil ven, se je prisilil, da je pojedel še kozarec jogurta. Ulična svetilka pred kuhinjskim oknom se je pozibavala v zaganjajočem se vetru. Bilo je oblačno in le nekaj stopinj nad ničlo. Pobrskal je po garderobni omari za kakšnim debelejšim puloverjem. Potem je položil roko na telefon in nekaj časa preudarjal, ali naj pokliče Lindo. Bilo je še prezgodaj. Ko je prišel na ulico in že hotel zlesti v avto, se je domislil, da je pustil seznam dnevnih opravkov na kuhinjski mizi. Na njem je bilo tudi nekaj, kar je nameraval ta dan kupiti, pa se ni mogel spomniti, kaj. Nazadnje je sklenil, da nima ne moči ne volje, da bi se vrnil ponj.