Potlej so tukaj še oddaje, v katerih vrtijo Izjave tedna. Neki nesrečnik izusti, kar se mu je naselilo na jezik, vendar to svoje mnenje, kakršnokoli že pač je (!), podpiše s svojim imenom, politično ali moralno avtoriteto (kolikor je pač ima) in s težo javne funkcije, ki jo opravlja. Medijski odgovor na povedano so Telekomovi ventili demokracije: uredništvo odpre telefone, ljudstvo pa pove, kaj si misli o tem mnenju, in še raje, kaj si misli o tistem, ki po svojem navdihu razlaga svet. Z anonimnostjo zavarovana govorica "Jožeta iz Ljubljane", "Marije iz Maribora" ali "Andreja iz Tržiča" se izza šanka in kuhinjskih kredenc (zadnjič celo izza volana po mobitelu) preseli v prostor javnosti. Toda javna beseda v tovrstnih oddajah ni nikakršna beseda javnosti, ker anketa - saj to naj bi bile te oddaje, mar ne? - ni reprezentativna in v metodološkem pogledu ne pomeni nič. Na podlagi komentarjev, ki jih slišimo, ne moremo sklepati o ničemer, o nikakršnem morda prevladujočem stališču v javnosti, še celo o tem ne, ali je že omenjeni Jože lastnik telefonskega priključka. Edini učinek tovrstnega početja je učinek naslade, naslade nad bolj ali manj pronicljivimi miselnimi prispevki 'telefonistov' in naslade nad anonimnim teroriziranjem tistega, ki si je s svojim mnenjem prislužil naziv izjavljalca tedna.