V sebi ga zato dokončno naredim za groteskno figuro. Če se ne motim, se mi zdaj ni težko odpovedati Margot. V mislih se mi poraja nenavadna kupčija. Himmelsbach je, ne da bi hotel, pomagal meni, da sem dobil delo pri Generalanzeigerju. Jaz prepuščam njemu, da bi to izravnal, brez boja žensko. Z bolečino, ki jo občutim ob tej izgubi, poplačam krivdo za to, da pri posredovanju za Himmelsbacha nisem bil uspešen. Je res tako? Krivdo občutim tudi za to, da imam ali bom imel sam srečo (uspeh) pri Messerschmidtu. Ta nenavadna krivda je nerazumljiva in hkrati najbolj neizprosna. Je pa seveda mogoče, da je povsem drugače (druga možnost): Ker Himmelsbach zaradi moje krivde ne bo nikoli zvedel, da nima pri Generalanzeigerju nobene besede več, prenesem nanj krivdo tudi za to, da sem sam uspešen pri Generalanzeigerju; zakaj kjer je kdaj krivda, se bo tudi v prihodnje kopičila nova krivda. Tretja možnost se zdi čisto za lase privlečena, lahko da je utvara: v resnici iščeva Himmelsbach in jaz že dolgo časa telesni stik, naposled je bil vzpostavljen z nič slutečo pomočjo Margotinega telesa; s tem da sva oba občevala z Margot, sva se prvič zbližala. Četrta možnost me osebno najhuje pretrese; upoštevajoč to, ponazarja moja prevelika bližina do Himmelsbacha, da je vse življenje neprestano medsebojno vsiljevanje samega sebe, strnjevanje mučnosti brez primere. Nenadoma se mi spet zašibijo kolena. Pa saj sem že na začetku povedal, da v kolenih ne premorem dovolj moči (da ne govorimo o moči v moji glavi), da bi bil kos tem zapletenim problemom. Na srečo nimam na sebi jopiča. Drugače bi me nenavadnost življenja, ki ne sme nikoli biti dovoljena, zdajle prisilila, da zaženem jopič kam v goščo ali grušč in si ga dva dni nemo ogledujem. Še sreča, da sem med tem notranjim pretresanjem izgubil Himmelsbacha in Margot izpred oči. Nekaj trenutkov preudarjam, ali naj zaradi Himmelsbacha zapustim mesto. Smešnost tega preudarjanja me naredi še šibkejšega. Rumeno nebo počasi privzema barvo pomaranč. Do zmenka s Susanne imam še več kakor eno uro časa. Za nobeno ceno nočem ves čas preudarjati. Očitno sem se zmotil. V moji notranjosti se sploh ni porajala nikakršna kupčija, temveč postopno uklanjanje. Ampak kaj se je uklonilo in zakaj pravzaprav? Ljubi bog, zdaj se že spet zastavljajo ta vprašanja. Tedaj pa mi priskoči na pomoč pogled na približno desetletnega dečka. Pride na balkon neke hiše v stranski ulici in obesi krtačo za obleko na dolgo vrv, pritrjeno na balkonsko ograjo. Nekaj časa vihti krtačo sem ter tja, nato pa vrv zadrži in čaka, da bo krtača mirno obvisela. Usedem se na podzidek izložbenega okna in opazujem krtačo, ki se zdajle čisto počasi vrti okoli svoje osi. Deček odide nazaj v stanovanje in zapre balkonska vrata. Kmalu zatem se pokaže dečkov obraz v reži med zaveso na stranskem oknu. Od tam opazuje mirno visečo krtačo. Zaželim si, da bi bil tudi jaz tako ravnodušen in uravnotežen kakor ta krtača in bi naklonjeno opazoval samega sebe. Nekaj sekund pozneje se moram prejšnjemu stavku nasmejati. Po resnici povedano sem temu stavku hkrati hvaležen. Ta samo izpričuje, da sem se zmogel pomiriti. Zdaj celo mislim, da prehaja name delna uravnoteženost krtače. Trenutno se ne razburjam več nad tem, da ne razumem vsega. Pomarančasto obarvano nebo vnovič spreminja barvo. Nad strešna slemena se vrinja zamolkla rožnata, ki postaja v višini slezasta. Lahen, komaj opazen veter pozibava krtačo sem ter tja. Jaz bi rad privzel tudi to pozibavajanje, ki nikamor ne pripelje. Zdaj si štejem v čast, da ne razumem. Čez tri četrt ure imam občutek, kakor da se krtača za obleko pozibava sem ter tja v notranjosti mojega telesa.